Lasersko čiščenje, znano tudi kot lasersko odstranjevanje materiala ali laserska ablacija, je napredna metoda čiščenja, ki uporablja visoko-energijski laserski žarek za obsevanje površine obdelovanca, zaradi česar površinski onesnaževalci, kot so rja, premazi in olje, izhlapijo ali se takoj odluščijo. Za to tehnologijo je značilno, da je ne-abrazivna, brez-kontaktna, ne-poškodljiva za podlago in okolju prijazna.
Leta 1965 je Nobelov nagrajenec Arthur Schawlow odkril, da črnilo izhlapi in izgine, ko natisnjen papir obsevajo s pulznim laserjem, in prvi predlagal koncept "laserskega izbrisa". Leta 1969 so SM Bedair in drugi poskušali z laserji odstraniti onesnaženje s kisikom in žveplom s površine materialov iz niklja. Leta 1973 je Asmusova raziskovalna skupina poročala o poskusih laserskega čiščenja umetniških del. Leta 1987 je Zapka prijavil prvi patent za lasersko čiščenje v Nemčiji, istega leta pa je raziskovalna skupina sovjetskega znanstvenika Petrova objavila prvo priznano delo o laserskem čiščenju mikrodelcev. Tehnologija laserskega čiščenja je bila uporabljena na področjih, kot so proizvodnja čipov, odstranjevanje rje v letalih in ladjah, restavriranje artefaktov, čiščenje kalupov in proizvodnja železniškega prometa.
